Francija in Italija 2013

In končno je prišla sobota, 22.6.2013, ko sva se odločila dokončati lansko leto začeto zgodbo, o potepanju po francoskih prelazih in vsem znanih Dolomitih. Lani sva imela na poti okvaro najine kobilice in sva zato popolnoma spremenila plan, a že takrat sem bil odločen, da bova zastavljeno pot enkrat izpeljala.

V sončno jutro, proti zahodu, sva krenila malo po sedmi uri. Prvi del sem načrtoval po AC, nekje do Susegane. Malo pred Novo Gorico je ob robu avtoceste ponosno sedel velik zajec. V trenutku, ko sem ga zagledal sem začel zavirati, saj je kazalo da bo skočil na cesto. Na mojo srečo se je premislil in mi samo z ušesi pomahal v pozdrav! Čas je bil da si privoščiva jutranjo kavo in počasi preklopiva na dopustniško-popotniško razmišljanje.

Avtoceste je bilo za cca. 250 km, pa še to se mi je zdelo grozno dolgo in dolgočasno. Končno se »prikotaliva« do Conegliana, kjer zapustiva AC. Na sceno pride Garminova navigacija. Jaz pravim, da je to človekov najprijaznejši sovražnik. Včasih bi ga zabrisal v prvi jarek, včasih pa me rešuje iz težav za katere bi sam potreboval celo večnost in veliko sreče. Predno pa nadaljujeva, si privoščiva krajšo malico v bližnji trgovini.

Nadaljujeva proti Feltre, Arsie, Grigno, Borgo, Levico…del te poti nama je bil znan izpred leta nazaj, ko sva se vračala proti domu iz ponesrečenega potepanja po Franciji. Skozi Trento sva želela kar najhitreje. Tu se AC in obvoznice precej prepletajo in prav hitro se narobe usmeriš. No, sledil sem tablam R.d.Garda (Riva del Garda) in kmalu se znajdeva v turističnih krajih Gardskega jezera.

Ustaviva pred enim nakupovalnim centrom in se oskrbiva za večerjo in zajtrk, saj je nočitev planirana v eni od hišk, bungalovov v enem od številnih kampov ob jezeru. Toliko hrane spraviti v kufre, je bila kar težava, a ne za mojo…odvrže vso nepotrebno embalažo, iz breskev naredi kompot iz paradižnika mezgo….in vse je spakirano! J

Iskala sva čim bolj na JZ jezera, da bo naslednji dan manj kilometrov. Prva dva poskusa nista prinesla želenega. V enem polno, v drugem nesramno drago. Potem greva pogledat kamp La Gardiola, blizu Manerbe, ki sem si ga ogledoval po spletu…in zadetek v polno. Luštna hiška za 62€! Prvi dan je bil za nama… (486km)

Vstaneva okoli sedme ure (23.6.2013-nedelja). Zajtrkujeva v prijetno toplem jutru, a pred nama je še dokaj nezanimiv in dolgočasen del poti. Po stranskih cestah sv ta dan želela priti do Oulxa, ki ima pri nama poseben pomen. V tem kraju, blizu ITA-FRA meje, sva bila točno leto nazaj prisiljena prenočiti, zaradi okvare. Sreča v nesreči je bila ta, da sva bila nastanjena pri enem starejšem zelo simpatičnem možakarju. Tu se nahaja prijetna »kmetija« Genzianella www.cascinagenzianella.it . Ata se me je takoj spomnil, ponudil isto sobo, če želiva in preveril v svojih zapiskih, če je res ravno eno leto, ko sva bila tam. Šel je pogledat motor in hudomušno pripomnil, da smo vsi skupaj leto starejši….in se prijel za križ 🙂 !

A do tja naju vodi še dolgočasna mreža ravninskih italijanskih cest. Predala sva se v naročje satelitov, da naju pripeljejo do končnega cilja tistega dne. No, začelo se je precej ne obetavno….zapeljala sva na makadam! Kasneje padeva v ritem krožišč….ravno, krožišče in spet nekaj kilometrov ravnine in tako kar nekaj časa. Lepo sva šla mimo večjih mest (Brescia, Crema, Lodi) in čas je bil za opoldansko kavo in počitek. Za nama je bilo slabih 150 km. V mestu Pavia najdeva, kljub nedelji, odprt nakupovalni center. Skočiva v trgovino in na kavo. Dva starejša moška ogledujeta motor in tablico, potem pogledata mene in me pozdravita z dvignjenim palcem…jaz si pa mislim…gotovo kakšna stara, neizživeta motorista, ki bi takoj zapustila sivi vsakdan in odjahala v neznano :-).

Ura ob postankih vedno tako hiti in treba je bilo naprej. Malo me je skrbelo, da zaideva v center Torina, saj potem nastane problem, kako se pravilno usmeriti iz mesta in izgubiti čim manj časa. Skrb je bila odveč. Blizu Collegna, nekakšnega predmestja skoraj milijonskega Torina, sva se ustavila za krajšo pavzo. V bližini nekega stadiona, kar velikega in novejšega, sva v McDonaldsu vzela kavo in pod bližnjim nadstreškom za kolesa počakala na prehod manjše plohe. Nadaljujeva proti Franciji, točneje mestu Susa. Ko sva zapuščala vpadnico na obrobju Torina, sva opazila prodajalke ljubezni, ki so »revno« oblečene, ob treh popoldan, zleknjene v obcestnih foteljih, čakale na svoje stranke. Skoraj vse črnke ali mulatke.

Končno zapustiva betonsko-asfaltne džungle in letiva po dolini Suse. Cilj je bil že blizu. Okoli pete ure prispeva v Oulx in leto stari spomini oživijo, ko se peljeva mimo delavnice, kjer je najina kobilica preživela noč, pred odhodom proti Torinu. Kot sem že omenil, nočitev ni bila vprašanje kje, ta nočitev je bila današnji cilj! Ko razpakirava, odideva na sprehod po Oulxu in poiščeva lokal, kjer nazdraviva najini obletnici, odkrivanja teh krajev. Dokaj mrzel veter, čeprav v sončnem poznem popoldnevu je nama dal vedeti, da prihajava v gorski svet. Ata mi je povedal, da sva točno 1100 metrov nad morjem. Dan zaključiva ob dobri »domači« večerji (sobe so v bistvu apartmaji…70€) in obujanju spominov! Za nama je bilo novih 370km.

Francija….prihajava! (24.7.2013-ponedeljek) Zajtrk ob 8h, kjer se »ata« zelo potrudi in poskrbi za vsakega gosta posebej. Z nama je zajtrkovalo tudi pet nemških motoristov. Spakirava, se posloviva od prijaznega gostitelja, ki vztraja, da naslednje leto spet prideva.

V lepem in svežem jutru se odpeljeva proti Franciji, do Briancona. Peljeva se mimo kraja, kjer sva točno leto nazaj nesrečno sedela na obcestni ograji in čakala prevoz najine kobilice. Ja, čudni občutki, a to je del potepanj in raziskovanj, vedno pač ne gre po planu in željah. Pot do zvezd je tlakovana s trnjem…moja verzija pa…slabe ceste vedno pripeljejo do lepih krajev!

V Brianconu si privoščiva postanek, da v katedrali Sv. Nikolaja prižgeva svečki, za srečno, varno pot in vrnitev. To je najin redni ritual na potepanjih…veva zakaj. Iz mesta se usmeriva na najin prvi francoski prelaz Col d’Izoard (2361m), po cesti D902. Lep prelaz, a temperature še hudo nizke. Od nekod je močan veter, ki je divjal na vrhu, prinesel snežinke. Leden veter je naju prisilil v kratek postanek, ko niti čelade ne snameš, saj je v njej veliko bolj prijetno.

Spustiva se v dolino in nadaljujeva proti prelazu Col de Vars (2108m). Temperature so se že malo dvignile, a močan leden veter je kvaril razpoloženje. No ja…treba je gledati iz druge strani, pa je takoj bolje! Lahko bi bilo megleno, dež…

V kraju Jausiers narediva postanek, da se odločiva kako naprej. Malce sva prezebla, a na sončku, ob pogledu na modro nebo v smeri najvišjega prelaza v Evropi, no, moram biti natančen…to je najvišja cesta v Evropi…je naju prepričal! In zdaj lahko trdim, da je bila to ena najboljših odločitev. Prelaz Col de la Bonette (2802m) je naju oba navdušil. Sam prelaz je na 2715 metrih in od njega so v Evropi višji še trije (Col de I’Iseran – 2770m, Stelvio Pass – 2757m in Col Agnel (ita-fra meja) – 2744). Ima pa Bonette nekakšno zanko okoli samega vrha in tam se popelješ malo nad 2800 metri! Na najino žalost, pa so to »zanko« še čistili z rolbo in z osvajanjem vrha ni bilo nič. Sledil je kar dolg spust v dolino, skozi zanimivo pokrajino, zapuščeno vas, predvidevam da pastirsko in v kraju St. Sauveur, kjer zavijeva desno, narediva odmor za kavo in da se malo pogrejeva na soncu.

Namenjena sva bila na Col de Valberg, a sva nekje zavila napačno in peljala sva se po D28. Zašla sva v zanimiv in lep kanjon Gorge du Cians! Reka Cians je v rdeče skalovje vrezala globok kanjon, človek pa je dodal cesto, polno adrenalinskih slepih zavojev, predorov in prepadnih odsekov! Res nora cesta, ki sva jo odkrila bolj po naključju.

Zapeljeva se po že lani prevoženi N202, preko prelaza Col de Toutes Aures (1124m) proti Castellane. Ura je bila že kar pozna, dan se je počasi zaključeval in odločila sva se, da poiščeva nočitev v bližnjem St. Andre-les-Alpes, kjer sva kampirala lani. Zapeljeva do kampa, ki sva ga že poznala in sva vedela, da imajo tudi hiške, saj kamp opreme tokrat nisva imela s seboj. A glej ga »francoza«….kamp zaprt že ob 19:30! Hodim okoli recepcije, iščem kakšno informacijo, karkoli…nič!

Pride mimo en turist in ga vprašam…odgovor je bil zelo enostaven…do sedme ure zjutraj ni mogoča prijava v ta kamp! In turisti so celo noč prepuščeni samemu sebi. Če bi imela kamp opremo, bi enostavno zapeljala notri in prenočila. Treba je bilo poiskati nekaj drugega. Ne daleč stran vidiva hotel, ki je na zunaj deloval precej drago, a za ceno 54€, za dve osebi brez zajtrka, sva prenočila v precej revno opremljenem hotelu, ki je čistočo in vzdrževanje videl samo od daleč. Prvič sem videl itison v kopalnici in wc-ju, kar mi delovalo precej neokusno. Dodatno pa mi je povzročala nemirno noč samotno parkirana kobilica, za hotelom, stran od vseh oči. Res sem imel slab občutek, tako da je bila noč bolj revna s spancem, a tudi to je del potepanj. Tisti dan sva prevozila 311 km.

Torek, 25.6.2013. Vstaneva zgodaj, saj sva želela kar hitro zapustiti ta hotel, ki nama ni bil najbolj všeč. Spakirava in v krasnem sončnem jutru odbrziva proti cca. 20 km oddaljenem Castellanu. Kasneje ugotoviva, da nisva dobila računa za nočitev…no, tudi v Franciji obstaja siva ekonomija!

Misel na jutranjo kavo v mestu je naju grela v kar hladnem, a sončnem jutru. Zjutraj, na začetku dne, je 20 kilometrov tako kratkih in prijetnih, ob koncu dneva, ko si že utrujen, pa je 20 km včasih neskončno dolgih in utrujajočih! Zavijeva v center mesta, poiščeva lokal in naročiva kavo. Moja skoči v bližnjo pekarno po dva rogljička, ki sta bila francosko pregrešno draga, a takrat neizmerno dobra. Opazujeva prebujanje prijetnega mesteca in ugotavljava, da je življenje včasih tako lepo, da bi ga najraje ustavil. A čas neusmiljeno teče, treba je naprej.

Zapeljeva v smeri znamenitega kanjona Verdon. Na poti do tja sva opazila, da s kampiranjem tu res ni problema. Polno kampov, ki so delovali kar prijetno. No, če drugega ne, zelo prijetna je bila okolica in narava. Kdor se bo kdaj potikal po teh krajih, naj si ogleda tudi to zanimivost. Kanjon je dolg približno 25 km in sega tudi do 700m globoko! Če naju ne bi čas priganjal, bi si z veseljem ogledala kanjon tudi iz vodne gladine, saj izposojajo razna plovila. Kanjonu tudi pravijo »evropski Grand Canyon«.

Poiščeva prijetno obcestno počivališče, ob obali jezera Lac de Sainte-Croix, v katerega se izliva reka Verdon in si skuhava kavo. Uživava!

Nadaljujeva proti Riezu, preko tiste prave Provanse. Pojavijo se prva polja sivke in travniki čudovitih barv. V daljavi zagledam črn dim in si mislim…aha, tudi tu cigani kurijo gume in kablovje…a ko pripeljeva bliže, sva bila priča gorečemu avtu, ki so ga gasilci že obdelovali. Avto je popolnoma zgorel in ogenj se je že razširil na obcestno suho rastje. Zapeljeva na čelo kolone in od blizu opazujeva gasilsko akcijo. Ko že iščem obvoz na zemljevidu, se promet spet sprosti in nadaljujeva proti Valensole-ju, naprej proti že znanemu Digne-les-Bains, kjer si v mestu privoščiva krajši počitek in pijačo. Mesto mi je delovalo kar urejeno in čisto.

Po D900 se zapeljeva čez manjša prelaza Col du Labouret (1240m) in Col de Maure (1346m) in proti lani videnemu jezeru Lac de Serre-Poncon. Tokrat ga obvoziva po nasprotni, vzhodni strani. Čaka naju samo še slabih 60 km po glavni cesti N94, ki so bili hudo doooolgi…in spet sva v najvišjem mestu v EU, Brianconu. Zavijeva do nakupovalnih centrov, po najino gorivo, na bencinsko po hrano za kobilico in greva iskat prenočišče. No, malo sva bila razočarana. Kar nekaj tabel sva videla za razne hotele, a hotelov ne. Bil je en, ki pa je na zunaj deloval kar hudo razkošen. Ustaviva se pri dveh manjših, recimo hotelčkih, penzionih, gasthausih … kakorkoli….a en je bil privaten in je apartmaje prodajal, pri enem pa nisva mogla nobenega priklicati. Že rahlo vsega sita in utrujena sva že iskala info točko, ker se nama ni več dalo krožiti po mestu. Takrat pa zagledam tablo, ki je nakazovala garažo za motorje.

Spet hotel v francoskem stilu, urejenost bolj za prvo silo, garaže sploh ni bilo, le podaljšan balkon in grozno neraven travnat teren. Za mazanje verige sem moral zapeljati nazaj na cesto. Ampak, glede na okoliščine in najino stanje, je bila zadeva kar solidna. Na balkonu pomalicava in greva malo na sprehod…ja, a kako naj zakleneva sobo? Hotel bolj revno opremljen, a imel kartično zaklepanje vrat….ki pa pri nama ni delovalo. Pokličeva mojstra iz recepcije in on nekaj privija odvija, zbija in popravljeno…on je vsaj tako rekel. Poskusim odpreti in vrata se lepo odprejo. Hmmm, potem mojstru, po treh poskusih, že postane malce nerodno. Končno mu uspe z navadnim ključem nekako zakleniti, da sva pomirjena šla v mesto. Dokumente, denar imava tako ali tako vedno pri sebi, a vseeno ni prijeten občutek.

Na bližnji vzpetini, kjer se razteza trdnjava iz časov Napoleona, ujameva še zadnje sončne žarke. Kasneje se kar pošteno ohladi in spustiva se v stari del mesta, ki je dobesedno izumrl ob 9h zvečer!. Le redki lokali, restavracije so bili odprti, pa ne zato, da bi jih midva obiskala, saj sva ob pogledih na cenike bila takoj sita. Jesti »zunaj«, je v Franciji res kar pravo razkošje.

Postaneva žejna in vseeno si privoščiva dva schweppsa v lokalu, ki ga komaj najdeva, bila sicer pizzerija. Tip prinese pijačo in zraven še papirnato vrečko polno nekih grisinijev in nekaj pekovskih izdelkov…kruha. Na koncu pa naju pogreje račun, saj so nama jeziki zmrznili ob ledeni pijači in zunanji temperaturi okoli 10 stopinj! Račun pa…6€….za dva schweppsa! Turizem pač, po francosko, saj turistov sploh nikjer ni bilo, mesto je po deveti uri bilo kot izumrlo.

Vrneva se v hotel, neuspešno se želiva zakleniti v sobo in počasi zaključiva pester dan. Prevozila sva 295 km.

Sreda, 26.6.2013. Po bolj »francoskem« zajtrku, ni primerljiv z avstrijskimi in dolomitskimi, se malo pred deveto uro usmeriva proti bližnjemu prelazu Col du Lautaret (2058m), ki je zelo pomembna prometna povezava med severnim in južnim delom francoskih Alp. Sedaj sem zasledil, da je na prelazu tudi alpski botanični vrt…kar pomeni, da bo še treba tja J! Jutro je bilo lepo, sončno, a tudi precej hladno. S pridobivanjem višinskih metrov, pa se je hlad samo še stopnjeval. Za kratek čas postaneva na prelazu, občudujeva kolesarje…do leta 2006 je bil prelaz 11x prizorišče gorskega cilja na Tour de France….in že greva naprej, na precej višji Col du Galibier (2645m), prav tako redna preizkušnja na dirki po Franciji. Vrh je bil zavit v meglo, kar je občutek mraza še stopnjevalo. Pred predorom se ustaviva. Odločiva se, da ne greva proti vrhu, saj v takih okoliščinah nimaš kaj videti in še zeblo je naju sto na uro! Moji je potrpljenje počasi uhajalo, bolj rečeno, prijaznost do okolja ji je začela zmrzovati :-). Nisem tvegal izzivati njenega potrpljenja in sva nadaljevala kar skozi tunel (spet nekaj, ko lahko napišem….«pa drugič«).

Na drugi strani ni bilo nič drugače. Vse kar mi je takrat rojilo po glavi je bilo, da se čim hitreje spustiva na sonce in bolj toplo okolje. Z vsakim metrom, če malo pretiravam, je bilo bolje. V smučarskem kraju Valloire, po njem se imenuje cela dolina, opaziva lokal, ki je vabil s svojo s soncem obsijano teraso! Vroč čaj in kava, sta prav teknila…konec junija! Po kašni uri »martinčkanja« nadaljujeva proti St. Michel-de Maurienne in zavijeva desno na N6, smer Modane. Precej nezanimivo, meni se zdelo tudi industrijsko mesto. Ne ustavljava. V kraju Lanslebourg-Mt Cenis narediva postanek in plan za naprej. Odločiti sva se morala, ali nadaljujeva po D902, proti Col de I’Iseran in naprej v Savojske Alpe, ali pa zavijeva desno in nadaljujeva po N6 proti italijanski Susi. Na obcestnem počivališču si skuhava kavo, malo pojeva in narediva bojni posvet. Del mene si je želel iti po planu, še osvajati čudovite prelaze, a drugi del mene je razumno razmišljal, saj so bile vremenske napovedi za te kraje slabe, predvsem dolina Aoste (prihajala je fronta iz severa)…pa tudi mraza sva imela že za tisti dan kar dovolj. Zmagal je razumni del, šla sva proti Susi. Ja, treba je pustiti še za drugič :-)!

Pot do mesta Susa (kjer sva bila par dni nazaj), je bila lepa in če odmislim del makadama zaradi obnove cestišča. Dvigneva se na lep prelaz Col du Mont Cenis (2087m), ki je še na francoski strani in ga krasi čudovito jezero. Uživava v lepi cesti in čudovitih panoramah, ko zapuščava Francijo. V Susi greva kar na AC…smer…Gardsko jezero. Odločila sva se, da preostanek dni preživiva v nama ljubih Dolomitih. Temperature so bile že precej visoke in vožnja do Garde kar mučna. Sploh je pa že vožnja po AC ena sama muka….vsaj zame…in jih uporabim v skrajni sili.

Pozno popoldan doseževa najin cilj, to je isti kamp, kot sva ga imela prvo noč najinega potepanja. Tokrat dobiva drugo hiško, malce večjo in s tem malce dražjo, a sva enako zadovoljna, kot prvič. Ko sem začel zapisovati dnevne vtise in je moja pripravljala večerjo, je začelo rahlo deževati. Tisti dan sva obrnila okroglih 500km!

Zjutraj (27.6.2013-četrtek) pogled proti zgornjemu delu Gardskega jezera, ni obetal najlepše. Tisti dan sva želela priti v osrčje Dolomitov, najin cilj je bil Canazei. Časa sva imela veliko, zato sva potovala precej ležerno in s kar nekaj postanki. Jutranjo kavo spijeva v bližnjem Toscolano-Maderno. Poiščeva prijeten lokal ob obali in uživava. Vreme se je začelo izboljševati in pogled v smer najine poti, je bil vedno bolj modre barve. Cesta proti Rivi del Garda, po zahodni obali jezera je bila kar polna prometa in posledično je bila vožnja hudo dolgočasna. Ležerno nabiranje kilometrov naju pripelje do Trenta, kjer si pomagam z Garminom, da se pravilno usmerim iz mesta, saj nisva želela zaiti na AC. Potujeva po dolini polni nasadov jabolk, v smeri Bolzana. Moji je pokrajina postala tako dolgočasna, da je bilo treba nekaj storiti…v bližini kraja Neumarkt zavijem desno, v hrib! Sicer je bil tudi plan poti tak J. In ta cesta, št. 48 naju pelje v osrčje Dolomitov. Cavalese, Predazzo preskočiva, saj sva vse to pogledala že kakšni dve leti nazaj. Ustaviva pa se v Moeni, na katero imava zanimive spomine. Vzameva si doooolg postanek za popoldansko kavo, v lokalu kjer sva že enkrat vedrila. Canazzei je blizu, zato se nama ni mudilo, enostavno uživava v ogledovanju okolice, ljudi in klepetu. Dogajanje je malce popestril italijanski šofer avtobusa, ki je parkiral svojo križarko le nekaj centimetrov od motorja, ki je bil pravilno parkiran na mestu za motorje! Obkroži ga horda turistov, potem pa problem, ker se ni dalo odpreti vrat prtljažnika, zaradi mojega motorja. Pa malo premakne avtobus naprej, pa potem malo nazaj, četica nestrpnih priletnih turistov pa z njim, gor in dol…mimo motorja…in res v centimetrih! Nekaj časa gledava, potem sem raje šel premakniti motor. Voznik se strinjal, da je njegova napaka, saj sem jaz pravilno parkiral, a po svoje se mi je smilil, ko sem opazoval kakšen »tovor« je vozil naokoli.

Potem se počasi spraviva na motor in se turistično odpeljeva do Canazeia, poiskati prenočišče. Ta ležernost celega dne, se je naslednji dan izkazala za precejšnjo napako.

Najdeva lepo, urejeno, kot večina nastanitev v Dolomitih, sobo, razpakirava, se preoblečeva in greva malo v center. Prevozila sva le 211km. Okoli 19h se iz smeri Moene prikaže siva zavesa dežja. Malo mokra se vrneva v sobo, a dež ni ponehal do jutra. Neverjetno se je shladilo in spat sva šla s precej logičnimi željami…da bi se zbudila v lepo sončno jutro!

A želje so nekaj, vreme pa nima veze z željami J! Zbudila sva se v zimsko jutro (28.6.2013, petek)! Ko je dež malce ponehal in so se meglice malo dvignile, sva le kakih sto metrov više videla belo obarvane iglavce….samo še božični okraski so manjkali! Kar nejevoljna sva šla k zajtrku in upala, da se do odhoda kaj spremeni…a se ni. Gospodar nama je zaupal, da je zunaj celih 5°C! Iz Canazeia vodijo vse poti na prelaze, ki so preko 2000 metrov in tisto jutro polni snega. Naprej bo treba, si rečeva in se spomniva…le zakaj nisva že včeraj šla čez?! Po zajtrku pogledam zemljevid in se odločiva. Greva nazaj do Moene in na prelaz Passo di San Pelegrino (1918m), ki je bil najnižji tam naokoli.

Na prelazu je termometer kazal 2°C in okoli naju bela idila z rjavimi madeži…kravami! Ja, to je bila ena nova izkušnja, ki se težko opiše, treba jo je doživeti. Ob spustu je naju prezeblo do kosti. Moja je oblekla »dežjaka«, ki je malce zadržal ledeni mraz. Jaz sem po moško zdržal, seveda J, le prsti v letnih rokavicah so bili prezebli skozi kosti! Malce sem se začel bati zmrzali, saj bi potem bila prisiljena zapeljati na stran, če se ne bi prej že oddrsala na stran.

No, preživela sva. Edina misel in načrt je bilo, da se čim hitreje, po najkrajši poti spustiva čim nižje, v toplejše kraje…pa saj je junij!

Falcade, Agordo in malo pred Bellunom zagledava Agipov servis, s prijetnim lokalom na strani, obsijano s soncem! Obrneva in….uživava v res dobri kavi, ali se ja pa nama samo zdela, po tej »arktični« preizkušnji. Pregrejeva kosti in greva na AC v smeri Pordenone, Nova Gorica, domov. Kar precej kilometrov avtoceste proti Gorici sva prevozila, predno je nama postalo toplo, na koncu že vroče. Na naši strani se še ustaviva na prvi črpalki, da potegneva črto!

Ta dan sva prevozila 390km, vse skupaj pa jih je bilo 2560km! Porabila sva, vse skupaj, vsak malo manj kot 400€! Ceste na francoskih prelazih so res lepe, vsaj te, kar sem jaz prevozil. Nastanitve so bolj tako, sploh ko se človek razvadi z dolomitskim luksusom!

V enem stavku…super sva se imela in zagotovo ponoviva, v malce drugačni obliki…in malo bolj bova »zakurila« 🙂 !