KORZIKA 2010
To je bilo prvo najino daljše potovanje. Veliko sem prebral o tem otoku, vsi so pisali samo pohvalno in zato je bila to najina logična odločitev. Osvojila bova Korziko! 🙂
Spomladi sem začel s pripravami, planiranje trajekta, nastanitve… Veliko motoristov se odloči, da otok prevozi v dveh, treh dneh. Jaz sem želel kaj videti in hkrati imeti tudi umirjen dopust. Odločitev je bila taka, da najdeva apartma bolj na južnem delu otoka in ga prevoziva po dolgem in počez, kakšen dan pa poležavanje na plaži ali obisk kakšnega mesta. Preko interneta sem rezerviral apartma v kraju Figa, ki leži na vzhodni obali otoka, dobrih 20 km pred mestom Porto-Vecchio. Nastanitev sva našla v Les Bungalows de Figha ( http://www.figha.net ). Potovala sva konec junija, ker se nama zdi to najbolj primeren čas, saj še ni sezona na vrhuncu, kar je na Korziki pomemben dejavnik, dnevi pa so najdaljši. Povratne karte za trajekt sem kupil v agenciji Atlantica na Dunajski v Ljubljani. Cena: neverjetnih 80€ z zavarovanjem! Povratna, dve osebi in motor! Zakaj je to tako nenavadno? Ker sva naslednje leto, ko sva se odločila za severni del otoka, isto varianto, konec junija, plačala 170€! Kakorkoli, vse je šlo po planu in čakanje na datum odhoda (25.6.2010) je bilo res prijetno in vznemirljivo.
Povedati, pa moram tudi to, da ta zapis pišem več kot dve leti kasneje! Ja, če si malo len in se ne spraviš takoj napisati, enostavno stvar gre v pozabo. Zapiski so bolj skromni, spomin malce zbledel, a ob gledanju slik potovanje spet oživi. Odločitev, da vse svoje vtise, doživetja, objavim na svoji spletni strani, me je »prisilila«, da spišem še kakšen potopis.
Končno je prišel dan odhoda. Zelo zgodnje vstajanje ni bil noben problem, saj so bili pred nama dnevi novih in zanimivih doživetij. Potovanje preko »škornja« je bilo bolj ali manj dolgočasno, saj AC res ne nudi kakšnih motorističnih užitkov. Iz Škofje Loke sva potrebovala cca. 7 ur. Ob prihodu v Livorno sem s pomočjo GPS-a hitro našel pristanišče, a nisem zapeljal na pravi vhod. Malo kroživa, povprašava in stvar je rešena. Prispela sva dobro uro pred odhodom in čakanje na neverjetno točen trajekt, je bilo že v znamenju dopusta. Potovanje s trajektom traja 4 ure in na palubi se prav prileže krajši dremež v ležalniku.
Po izkrcanju, naju čaka še dobrih 120 km do cilja. Da bi se tu izgubil, zašel, je malo verjetno. Glavnih cest je zelo malo. Privoščiva si krajši postanek za pozno kosilo in proti koncu dneva prispeva na cilj. Nastanitev naju je že čakala, lastnica zelo prijazna, a z angleščino v bolj slabih odnosih, a smo se vse dogovorili.
Prvi dan (26.6.2010) je bil umirjen. »Kobilici« sva dala malo počitka. Ogledala sva si okolico nastanitve, ki pa ni bila ravno biser od plaže (morje je le 50m od apartmajev, plaža skalnata). No, za namakanje, malo poležavanja je bilo. Odpeljala sva se do najbližjega nakupovalnega centra, da si napolniva zaloge za nekaj dni. Skratka, prvi dan je bil umirjen in v načrtovanju poti naslednjega dne.
27.6.2010 Praviloma sva se odpravljala na pot okrog pol osme in to je bil res čudovit začetek. Temperatura idealna, lepo sončno jutro…razpoloženje na vrhuncu. Odpeljeva po glavni cesti (N198) proti Porto-Vecchiu. Ne greva v mesto, ampak pred njim zavijeva desno na D368. Čudovita cesta, ki se vzpenja nad pokrajino in pripelje v hribovito vasico Ospedale. Od tu je lep pogled na Porto-Vecchio, okolico in obalo. Pokrajina je precej skalnata, poraščena s gozdovi borovcev. Cesta se poravna in vijuganje po lepi cesti, skozi sence borovcev je še polepšalo čudovito prvo jutro na otoku. Kmalu se prikaže na desni umetno jezero Barrage di Ospedale. Nadmorska višina se giblje okoli 1000m. A vožnja po teh cestah ne sme biti nikoli preveč sproščena, saj so stalni uporabniki teh cest tudi domače živali (krave, pujsi, ovce), ki se prosto sprehajajo, pa tudi ležijo na cesti.
V prijetni vasici ali manjšem kraju, no, meni so bolj vasice, se odločiva za dopoldansko kavo. Ustavila sva se v kraju Zonza, ki je križišče štirih cest, ki te odpeljejo na vse štiri strani otoka. Opazovanje utripa takšnega kraja je res zanimivo. Če odmisliš turiste, se tu čas dobesedno ustavi.
Usmeriva se na D268, proti mestu Propriano. Sonce je že kar lepo grelo, senčnih cest ni bilo več in cesta se je spet spuščala proti morju. Prijetno naju je »grelo«, zato se nisva ustavljala in sva raje nadaljevala proti zgodovinski naselbini iz neolitskih časov, Filitosi. Ob koncu 2. Svetovne vojne so odkrili prazgodovinske ostanke, ki segajo v leta 1500 p. n. š., nekatere najdbe celo preko 3000 let p. n. š. ! V ospredju so obdelani stolpi, kamni, v obliki človeškega obraza, reber, orožja in oklepov. Po postanku v senci, krajši malici, se odločiva, da ti zgodovinski kamni niso vredni najinega ogleda, saj je sonce kar dobro žgalo, ogled pa poteka predvsem po odprtih travnatih delih in še 12€ naj plačava za to mučenje… :-). Enostavno je naju bolj zanimalo nadaljevanje neznane poti, kot ta res spoštljiva zgodovina. In »odpujsala« sva naprej…
Po D57 se vrneva nazaj na glavno cesto N196, do Bicchisana, kjer zavijeva desno na D420. Po dokaj neobljudeni, suhi in pusti pokrajini, prispeva v Aullene. Tudi to je malo večji kraj, križišče štirih cest. No tu sem pa moral uporabiti GPS, saj mi oznake na tablah niso veliko pomagale. Nadaljujeva po D420. Voziva se po pokrajini, ki jo je poleti 2009 prizadel velik požar. Posledice po enem letu so res pretresljive. Že tako suha in z zelenjem uboga pobočja, bodo potrebovala leta, desetletja, da spet ozelenijo. Korzika se vsako poletje bojuje s požari. Po nekaterih virih za njimi stojijo skupine, ki se bojujejo za samostojnost otoka. Francija na ta otok pogosto pozablja, v bistvu jim služi kot turistična destinacija, vir turističnega zaslužka, a domačini nimajo veliko od tega. Nezadovoljstvo domačinov se kaže na vsakem koraku, s prestreljenimi ali pobarvanimi cestnimi oznakami. Prebarvana so francoska imena na smernih tablah. Francoska imena krajev in prelazov, pa so praviloma preluknjana kot švicarski sir.
Pot naju pripelje nazaj v Zonzo, od tu pa levo na D268. Po spet lepi cesti, polni lepih razgledov prilezeva na prelaz Col de Bavella (1218m). Obkrožajo ga vrhovi visoki od 1300 do 1900m. Res lep prelaz. Privoščiva si malo daljši počitek, malico in uživava v čudoviti panorami.
Spustiva se nazaj proti morju, proti Solenzari. Postane spet vroče, saj je šele sredi popoldneva. Po glavni cesti (N198) se vračava v najin apartma, v Figo. Ne zapeljeva domov, ampak se nameniva par kilometrov naprej, kjer sva že zjutraj opazila lep zaliv s peščeno plažo, kjer lahko z motorjem prideš zelo blizu obale. Čas je bil, da se greva malo namakat in poležavat. Po celodnevni vožnji se je prav prileglo osvežilno namakanje v toplem in kristalno čistem morju.
Zvečer pa dobra večerja in klepet ob steklenici korziškega vina. Naredila sva lepih 240km.
28.6.2010 Ta dan sva se odločila za ogled Porto-Vecchia in malo popoldanskega uživanja na plaži. Pozno dopoldan se odpeljeva v mesto in poiščeva v samem središču primerno parkirišče za kobilico, seveda v senci. Ogledala sva si mestno citadelo, pokukala v kakšno trgovinico in si privoščila malo posedanja na terasi prijetnega lokala. Mesto se je v zgodovini kar nekajkrat bojevalo z malarijo. Obkrožala so ga močvirja, ogrožali turški pirati, zato so ga prebivalci poleti zapuščali in se preselili v notranjost otoka. Šele v 19. st., po izsušitvi močvirij, je mesto dobilo svoje stalne prebivalce. Pogledava še lepo cerkev sv. Janeza Krstnika in se odpeljeva še na ogled znane plaže Palombaggia, a sva se raje odpeljala počasi domov in si pripravila dobro kosilo. Potem pa v najin zalivček in uživanje na plaži…
29.6.2010 In prišel je dan, ki sva ga težko čakala. Na vrsti je bila dolina Restonica, o kateri sem prebral same superlative. Pa da vidimo, sva si rekla in malo po osmi uri zajahala v sončno jutro! Pot naju je vodila po glavni cesti N198 do Alerie in levo na N200 proti univerzitetnem mestu Corte. Zapeljeva se mimo odcepa za dolino in parkirava v samem središču starega mesta, ob kipu generala Gafforia. Verjetno je bil kar pomembna oseba v njihovi zgodovini :-). Po dobri kavi v bližnjem lokalu, se odpeljeva v znamenito dolino Restonica.
Vstopnina za motor je bila 2€. Cesta je zelo ozka, prepovedano za avtodome in previdnost na prepadnih zavojih je kar potrebna. Občasno me panorama malce spominjala na našo Trento. Dolina je dolga približno 15 km, primerna za kolesarjenje ali pohod. Obisk doline pa ni priporočljiv na vrhuncu turistične sezone, saj je lahko že srečevanje dveh osebnih vozil, velik problem. Ogled se zagotovo izplača, saj je narava čudovita, nedotaknjena in pogledi na dvatisočake je res lep. Primernih kotičkov za postanek in osvežitev v mrzli vodi, je polno, tako da bi lahko za uživanje v tej dolini porabil cel dan, pa še temperature so prav prijetne. Končno parkirišče se nahaja na višini 1370 m.
Tam lahko najdete tudi nekaj domače, lokalne gostinske ponudbe in izhodišče za pohodnike proti visokogorskima jezeroma (Melo, Capitello). Ko sva se vračala, sva se ustavila ob prijetnem počivališču ob vodi in naletela na mlad slovenski par, ki je potoval po otoku v predelanem kombiju. Žal s tem prevoznim sredstvom nista mogla po dolini naprej, je pač preširok. No, sva jima midva skušala opisati lepote. Še par besed o planih za naprej, preteklih izkušnjah in že letiva.
Iz Corte se usmeriva na N193 proti Ajjaciu, kar pa ni bil najin cilj. V mestu Vivario se odločiva za D69. Ta cesta je pa nekaj posebnega! Od čudovite podlage, panoram do čistega pekla. Najprej je sledil nor vzpon na prelaz Col de Sorba (1311m). Spet naju je obkrožala požgana pokrajina, cesta ozka, prepadne bankine in žive duše nikjer. Res noro doživetje!
Prispeva v manjše mestece Ghisoni, ki mu hitro dodava svoje ime, »mesto duhov«. Ustaviva se v središču, ob neki fontani. Narediva kratek postanek in v tistem času nisva videla človeka, nobenega avta mimo, kar malce strašljivo, kot bi vse izumrlo. Občutek ni bil najbolj prijeten, zato kar hitro naprej in na cesto D344 proti Ghisonaccia. Danes mi je malce žal, da nisva nadaljevala po »znameniti« D69, ki pelje po sredini otoka, proti jugu. No, bo pa ostalo še kaj za drugič. Cesta naju spet pripelje v nižje ležeče kraje poletnih temperatur in čas je, da jo po glavni cesti ubereva direktno na najino plažo in na osvežitev!
Za nama je bil čudovit dan in na števcu novih 230 km.
30.6.2010 Dan za ogled Bonifacia in poležavanje na plaži :-). Najprej poiščeva primerno parkirišče v bližini marine, kjer se bohotijo razkošne jahte. Odpraviva se v zgornji del mesta, ki »visi« na 70m visoki pečini, ki jo je spodjedlo morje. Mesto je zanimivo, zahteva tudi malo kondicije, he he…a vredno ogleda. Ogledujeva za kakšnimi spominki, saj je treba nekaj prinesti domov, za bližnje. V spominu mi je predvsem ostala kava v nekem lokalu v marini, ki je bila hudo cenovno zasoljena. No, če pa že toliko plačava za eno kavo, sva si pa privoščila malo daljše posedanje, saj ta dan ura ni bila najin gospodar. Dan sva preživela umirjeno in dopustniško, v pravem pomenu besede.
1.7.2010 Ta dan sva se odločila, da bova uživala v naravi in nisva imela kakšnih posebnih planov o raziskovanju novih poti. Šla sva v nasprotni smeri prvega potepanja, na prelaz Col de Bavella.
Uživala ob jutranji kavi na vrhu prelaza, ki je bil ob zgodnji uri oblegan samo iz strani kolesarjev. Ogledava si bližnji adrenalinski park, ki jih na Korziki res ne manjka. Preizkusila ga pa nisva J. Naprej proti Zonzi in čudoviti gozdni cesti do umetnega jezera Barrage di Ospedale. Na obali poiščeva primerno mesto in v senci borovcev pripraviva mali piknik. Totalni odklop! Sledi še plaža in….ja, jutri je dan odhoda.
2.7.2010 Pospraviva, otovoriva kobilico, poračunava in se posloviva od prijazne gospodinje. Plan je bil, da poiščeva kakšno plažo v bližini Bastie, saj sva imela trajekt šele ob 23 uri, pa tudi ogled znamenite cerkvice v kraju Murato, zahodno pred Bastio, sva načrtovala. Res zanimiva cerkev iz romanskega obdobja, zgrajena okoli 1280 leta, San Michele-de-Murato. Plaže pa žal nisva našla, saj je ta del otoka hudo turistično skomercializiran, pa tudi plaže so široke, peščene in z motorjem ne moreš blizu. Polno otovorjenega pa ne morem kar nekje parkirati. Pa sva se še malo peljala od Bastie naprej proti severu, proti Cap Corse. Vožnja naju ni najbolj prevzela, zato nisva šla daleč. Okupirala sva en lokal v mestu in zabijala ure ob gledanju svetovnega prvenstva v nogometu.
Nočna vožnja s trajektom traja do sedme ure zjutraj, to je cca. 7 ur. Spanje na palubi ni najbolj udobno, je pa poceni in posebno doživetje.
3.7.2010 Prispeva v Livorno, bolj ali manj neprespana. Pred nama pa je še utrujajoča dolga pot čez »škorenj«, po italijanskih avtocestah. Čez Padsko nižino je naju žgalo »k’ pr’ norcih«! Pozno popoldan prispeva domov, prekuhana v moto opremi, smrdeča kot pokvarjeno meso :-), ampak oba istih misli….naslednje leto greva na severni del otoka!
To je bilo najino prvo daljše potepanje in kot sem na začetku že napisal, nisem planiral pisati potopisa, zato so bili zapiski bolj skromni in spomin že malce zbledel.
Se bom poboljšal! 🙂
