Ideja, da prevozim nekaj najvišjih in najlepših prelazov v Evropi s kolesom, ima začetke kar nekaj let nazaj, ko sem jih prevozil z motorjem. Ja, že takrat sem občudoval kolesarje in kolesarke, ki so premagovali vzpone z močjo lastnih mišic.
Preteklo je kar nekaj vode, da sem začel o ideji resno razmišljati. V roke sem dobil super knjigo Največji kolesarski vzponi v Evropi (Daniel Friebe in Pete Goding), jeseni 2015 pa sem kupil še trenažer in pridno brcal čez zimo, spomladi pa nadaljeval na bližnjih in daljnih cestah. Zamenjal sem avto, vzel enoprostorca in ga malo preuredil, da se je dalo kar udobno spati v njem. Celo »baldahin« je imel.
Vprašanje je bilo samo še vreme, no tam pa nisem imel veliko vpliva, a se je kar lepo izšlo.
Prvi dan (17.7.2016) sva se z mojo zvesto sopotnico zapeljala do Prato Allo Stelvio, se namestila v krasnem kampu in uživala.
Naslednji dan sem okrog osme ure štartal na Passo dello Stelvio (2757m). Vreme je bilo čudovito! Res dolg, legendaren vzpon, a če v glavi urediš zadeve, uživaš v enkratni okolici…se počasi daleč pride. Po dobrih 24km, dobrih dveh urah brcanja in malo več kot 1800 v/m, sem bil presrečen ob osvojitvi enega od epskih vzponov nasploh. Sledil je dolg spust in uživanje v kampiranju.
Drugi dan se še z avtom spraviva čez prelaz, zgodaj, ko še ni veliko kolesarjev in motoristov in na AC mimo Milana, Torina, preko lepega prelaza Col du Mont Cenis, v Francijo, točneje v Bonneval-sur-Arc. Ob 17h najdeva pravi avanturistični kamp za 15€. Popoldne je bilo še pošteno vroče, čeprav smo bili na višini 1611m. Ko pa je sonce šlo za goro, potem se je pa temperatura hudo spustila. Jutro je bilo kar precej hladno (9°C). Ko se malo ogreje, začnem vzpon na Col de l’Iseran. Z eno besedo….NEPOZABNO! Nikjer nikogar, sam…tam nekje v francoskih Alpah…na trenutke sem si kakšno zapel J. Po slabih 14km in skoraj 1000 v/m pridem na vrh….vreme super, naredim nekaj slik in nazaj. Pri nekem hotelu spijeva kavo in že sva na cesti proti Le Bourg d’Oisansa, edinem izhodišču za legendarne Alpe d’Huez.
Poiščeva kamp, se namestiva in pripraviva dobro kosilo. Po kosilu začnem na telefonu gledati vreme…slabo kaže za jutri. Pogledam na uro…18h….pa se spravim na kolo in grem brcat na legendarne zavoje Alpe d’Hueza. Zaradi dobrega kosila je bil vzpon še toliko bolj naporen, a zaradi pozne ure ni bilo prometa, niti dežurnih fotografov. Res ni enostaven vzpon….cesta se malo poravna samo na ostrih zavojih….povprečen naklon je 8,2%, dolžina 13km in 1070 v/m. V kamp se vrnem ob 20:30, zadovoljen, saj sem danes osvojil dva lepa vzpona.
V četrtek 21.7.2016 zjutraj pa spet na cesto in do Briancona, kjer sva 2 leti nazaj prenočila na najinem moto-potepanju. Preko prelaza Col de Vars v Jausiers, kjer najdeva simpatičen kamp La Planete (17€). Ob 15h že »napadam« najvišji prelaz, Col de la Bonette (2802m). Kamp zelo simpatičen, lepo urejen in zelo zabaven lastnik. Na vzponu mi nekaj časa dela družbo italijan, s katerim sva se videla v kampu. Tudi na vrhu rečeva par besed, potem pa vsak po svoje in okrog 18h sem bil spet v kampu.
Vzpon je kar dolg (23,4km) s povprečnim naklonom 6,8% in 1590 v/m in z najtežjim zadnjim delom, zanko okoli vrha, kjer iztisneš še zadnje atome moči. Na vrhu sem kar malo čustveno podoživljal trenutek lastne zmage. Ta prelaz mi je že na motorju naredil velik vtis, ko ga pa prevoziš s kolesom, je pa to še toliko bolj doživeto.
Prišel je petek (22.7.2016), ki je bil namenjen logistiki. Prestaviti se morava v osrčje Provanse, saj brez legendarnega Mont Ventoux-a to moje potepanje po prelazih ne bi bilo popolno. Vreme se je malo pokvarilo, tudi rahel dež in oblačnost. Ob 14h sva v Bedoinu. Poiščeva kamp (La Garenne, 25€) in v rahlem dežju narediva zgodnjo večerjo. Naj omenim prijazen starejši par, ki je naju opazoval pri kuhanju pod improviziranim baldahinom, in naju povabil k sebi, da lahko kuhava v njunem avtodomu in pojeva pod pravim baldahinom….res prijazno, a sva ostala na svojem.
Naslednji dan že ob 8h štartam iz Bedoina na 21,5km dolg vzpon ob 7,2% povprečnem vzponu, da premagam 1552 v/m….legendarnih metrov, ki so jih dober teden nazaj premagovali najboljši kolesarji sveta (Tour de France 2016). Sveži napisi po cesti so to dokazovali….tudi slovenski navijači so bili tam. Vzpon je res nekaj posebnega…zaradi zgodovine in navdušujoče okolice. Na vrhu enkraten razgled na Provanso, a v daljavi se že zbirajo oblaki. Ko se spuščam (lahko gre zelo hitro), srečujem cele kolone kolesarjev, vseh tipov….tudi takih, ki so že na prvi četrtini sedeli ob cesti.
Malo po drugi uri sem bil nazaj v kampu…tuš, odjava (mi skoraj izgubili osebno) in pot proti domu. Ko zapuščava Bedoin, je bil vrh Mont Ventoux-a že zavit v oblake. Res sem imel srečo.
Odločiva se, da greva do Oulx-a, do najinega znanca (http://www.cascinagenzianella.it/ ), kjer sva že dvakrat prespala. Prvič, ko sva imela okvaro motorja in nama je prijazen lastnik zelo pomagal. Na poti kar precej deževno, na cilju pa naju pričakalo sonce.
Ja, še je polno lepih prelazov tam, a naj ostanejo še za kdaj drugič. Zelo sem užival….pa saj tisti ki to berete, to dobro poznate….ko je težko, a na vrhu neizmerna sreča! J
Pa še malo statistike: S kolesom (mojim prvim cestnim in samo cca 2000km prevoženih pred tem) sem prevozil dobrih 95km, naredil 6960 v/m s povprečnim naklonom 7,4%.