DOLOMITI 2010
27.07.2010
Na pot sva krenila ob 7:30 iz Škofje Loke. Vremenske napovedi so bile “nekaj vmes”. Saj vemo…pretežno to in to…
Prvi krajši postanek sva naredila na Petrolu v Kranjski Gori. Moja pravi, da imajo tam najboljšo kavo (čeprav je iz avtomata), ampak se kar strinjam. Prodajalec opazi, da sva namenjena malo dlje in malo povpraša kam. Na kratko mu razloživa planirano turo…se mi je zazdelo, da nama kar malo zavida.
Preko Hermagorja, po Karnishe Dolomiten Strasse, kjer naju ustavijo prve kaplje. Imela sva dežno opremo s seboj, ampak imela pa sva tudi čas. V manjši vasi, (trgovina, pošta, gostilna…) si vzameva postanek. Ne dežuje dolgo in kmalu nadaljujeva pot. Malo pred Sillianom zagledava v dolini pred seboj, dežno zaveso, ki ni napovedovala nič prijetnega. Spet postanek, pri lepo urejenem motelu ob cesti. Vedriva na klopci in ker je bila ura že preko poldneva in na obzorju ni bilo nič jasnine, sva se poigravala z idejo, da za ta dan zaključiva pot. Zanimivo je bilo to, da sva hodila po motelu, mimo recepcije, poiščeva wc, a ne srečava žive duše. Očitno so imeli “dan odprtih vrat”! Vreme se končno izboljša in greva naprej. V Sillianu se ustaviva v eni trgovini za popoldansko malico. Sonce je počasi začelo kazati svojo moč.
Ko po precej prometni cesti prideva do priključka na avtocesto (blizu Spingesa), je čas da pogledava zemljevid. Imela sva tudi GPS, a sem ga zelo malo uporabljal, ker prisegam na dober cestni zemljevid in obcestne table…..a to se izkaže za manjšo napako, saj so Italijani znani po slabih cestnih oznakah. Zaideva na lepo hribovsko cesto in se dvigneva nad dolino. Uporabim GPS, a mi prav tako ni bil v pomoč. Pa se ustaviva, uživava v čudoviti naravi….. Malo povprašava, a z angleščino pri starejših ljudeh ne prideš daleč. Vrneva se na že prevoženo krožno križišče in……ja, usmeriva se na edin logičen izhod…..in bil je pravi. Nadaljujeva in po umirjeni vožnji prideva v Vipeteno. Ker je bil dan še dolg, vreme super, se odločiva, da naskočiva prvi prelaz (Passo del Monte Giovo/ Jaufenpass). Lep prelaz in na turi prvič občutiva temperature višjih nadmorskih višin.
Na vrhu srečava prva Slovenca na motorju (registracija KK). Nisva se dolgo zadrževala, saj zaradi temperatur in vetra še čelade ni bilo pametno sneti….ampak “čikpavze” se ne da izpeljati s čelado na glavi! J
Na poti navzdol se peljeva mimo simpatičnega penziona (35€ nočitev in zajtrk na osebo). Čudovita sobica z lepim razgledom in prijaznimi gostitelji. Ob zadnjih žarkih prvega dne povečerjava, spijeva kozarček rdečega in uživava…
28.07.2010
Po obilnem samopostrežnem zajtrku se v čudovitem jutru odpraviva naprej. Preko San Leonarda se spustiva v Merano. Ob cesti, na vseh straneh, polno nasadov jabolk. Obvezna kavica v prijetnem lokalčku ob reki Adige (Adiža). To je druga najdaljša italijanska reka, takoj za reko Pad. Mestece sva si na kratko pogledala peš….lepo, živo, a lepše stvari so naju še čakale. Po manjših težavah s pravilno usmeritvijo iz mesta se usmeriva proti prelazu Stelvio. Ja, italjanske oznake so res “zakon”….v negativnem smislu.
Pred naskokom na najvišji prelaz na najini poti, napojiva kobilico. Bil sem zelo presenečen nad tem, koliko kolesarjev naskakuje ta prelaz. Dobesedno v koloni so vozili gor in je bilo včasih kar moteče. Drugače pa spoštovanje tistim, ki prilezejo na 2757m visok prelaz z lastnim pogonom. Cesta ni navdušujoča, je pa razgled iz metra v meter lepši. Sama vožnja je bila kar naporna….slaba cesta, kolesarji, prikoličarji (počitniški), ki obstanejo sredi zavoja… Cesta navzdol (po južni strani) je veliko lepša in naslednjič grem zagotovo v obratni smeri! Uživava v krasni cesti (široka, lep asfalt, malo prometa) in kar padeva v Bormio.
Mesto me ni prepričalo, zato kar nadaljujeva proti Passo del Gavia in naprej na Passo del Tonale. Na tem prelazu so me navdušila smučišča, čeprav sam sploh ne smučam.
Nadaljujeva po dolini skozi Vermiglio proti Clesu. Na motosvet.com forumu sem bral o prijetnem hotelu Larix ( http://www.larixrumo.it/ ). Gospodar Sandro je tudi sam motorist in ve kako je treba. Hotel leži nekaj kilometrov iz Clesa v naselju Rumo. Dežne kaplje so grozile, a pri tem je tudi ostalo. Malce sem si pomagal z GPS, saj sem imel naslov hotela. Takoj sva bila lepo sprejeta in postrežena z domačimi dobrotami….od vina, pršuta, tortelinov…) Sobe so bile zelo urejene in prijetne in bila sva edina gosta….kar malo strašljivo! J Sva pa zato bila deležna posebne pozornosti gospodarja.
29.07.2010
Jutro je bilo delno oblačno in nama ni ravno vlivalo veselja. Važno, da ni deževalo, saj sva želela čim prej naprej. Promet je bil kar gost in voziva se mimo velikih nasadov jabolk proti Mezzolombardu, mestu Auer, v smeri znanega Predazza. Napojiva kobilico in si greva ogledat znane skakalnice. No, kdor je videl našo Planico, ga te italijanske »skokice« prav nič ne prevzamejo. Je pa malo bolje urejeno in gondole veselo delujejo, čeprav bolj prazne kot ne in vozijo na bližnje vzpetine. Turizem se pa znajo iti bolje od nas…
Oblaki se vedno bolj spuščajo in dež je samo še vprašanje časa. Prispeva do mesteca Moena, kjer se odločiva za postanek. V središču poiščeva lokal in parkirava na bližnjem parkirišču za motorje. Odločitev je bila na mestu, saj se čez kakšne pol ure ulije kot iz škafa. Mestece se je v hipu umirilo in izpraznilo, midva pa vedriva ob pijači in klepetu. Vreme nama ni pokvarilo razpoloženja. Kljub zgodnji popoldanski uri, se mi je zdelo, da tisti dan ne bova več zajahala novim kilometrom naproti… Po kakšnih treh urah obujanja prevoženih lepot, se odločiva, da poiščeva prenočišče. Dež ni kazal namena prenehati, saj je še policaj, ki je tako vzorno urejal promet v bližnjem križišču, obupal.
Za vogalom najdem trgovino z vsem mogočim in kupim super zložljiv dežnik s tigrastim vzorcem! Plešem v dežju in malo stran, na glavni ulici, najdem hotel. Povprašam za namestitev….ni problema ! Za oba, zajtrk in kobilico v garaži…75€. Dež je prenehal in greva na ogled mesta. Se malo okrepčava, kavica in uživava v po-deževnem hladu iztekajočega se dne.
30.07.2010
Zjutraj na zajtrku ugotoviva, da so v hotelu sami starejši ljudje! Kar malce čudno sva se počutila, kot da sva v domu za starejše občane. Ampak postrežba in sobe so bile OK.
Jutro je bilo hladno (pred hotelom je kazalo 9°C), a čudovito. Oprano in s soncem obsijano! Zajahava proti Canazeiu in na poti vidiva s snegom posut najvišji vrh Dolomitov, Marmolado (3343m). Iz prelaza Passo del Pordoi je najlepše vidna. Spustiva se v simpatično, turistično mestece Arabba in nadaljujeva proti Pieve di Livinallongo. Ogledava si lepo cerkev in (kot imava lepo navado), prižgeva svečki za srečno pot in vrnitev.
Po ogledu zemljevida in kazalcev na uri, pade odločitev, da se vrneva v Arabbo in levo proti Passo di Campolongo. Manjši prelaz, ampak zelo simpatičen. Na terasi »gasthausa« si privoščiva kavo in se kakšno uro prijetno »martinčkava« na toplem soncu!
Nadaljujeva proti, meni najlepšem kraju, Corvari. Res lepo urejeno mestece in mi je kar malo žal, ker se nisva ustavila. Je pa padla odločitev, da naslednje leto tu najameva apartma in delava dnevne ture z motorjem in kakšno tudi peš.
Sledita dva lepa prelaza Passo di Valparola in Falzarego. Z eno besedo…ČUDOVITO !
V daljavi so se že gnetli sivi oblaki, kar v gorskem svetu ni nič nenavadnega. Spustiva se v Cortino, ki je res že bolj komercialno, turistično mesto. Nič posebnega, če človeka ne zanimajo razni butiki in znane blagovne znamke. Čas je za prehranjevanje in tudi prve kaplje. Bova pač počakala. Najdeva trgovino in tudi streho. Dež ni dolgo težil. Cortina mi je ostala v spominu predvsem po samih enosmernih cestah, tako da sem naredil dva kroga skozi mesto. Po krajši plohi, se zapeljeva proti Passo Tre Croci. Nezanimiv prelaz, zato ga samo prevoziva.
Narediva manjši odklon od začrtane poti in si ogledava lepo jezero Lago di Misurina.
Dan se počasi izteka in v mestecu Auronzo poiščeva prenočišče. Najdeva ga pri nekem starejšem gospodu, ki je vodil kar urejen in lep »gasthaus«. Ko je nama razkazal sobo, si je vzel kar nekaj časa, da je nama v podrobnosti razložil delovanje satelitske TV….ostalo ni bilo pomembno. Ja, in to v italijanščini ! A res izgledam tako ne-tehničen tip ?! 🙂
Pred počitkom si še ogledava malce dolgočasno mesto, ki se mu pozna, da je že na obrobju lepot in že diši po tipični italijanski naselbini.
31.07.2010
Pričaka naju spet lepo sončno jutro in po zajtrku se posloviva od prijaznega gospodarja in se odpraviva proti Sloveniji. Zahvaljujoč »enkratnim« italijanskim oznakam, spet malo zaideva iz načrtovane poti, ampak sva pa vsaj videla malo več. Preko nepomembnega Passo di Mauria (ja, človek res dvigne merila naravnih lepot in takšni prelazi na obrobju lepot, so enostavno nezanimivi), letiva proti Tolmezzu. S padanjem nadmorske višine, se kar pošteno dviga temperatura zraka. Da še malo popestriva vožnjo in se ohladiva, se pred Tolmezzom usmeriva levo proti Plöcken Pass/ Passo di Monte Croce. Prideva spet na že prevoženo pot, v avstrijski Lass in krog je sklenjen!
Sledi že precej znana cesta proti Hermagorju in preko Korenskega sedla v Slovenijo. Zaključek potovanja narediva na….ja, le kje….na Petrolu v Kranjski gori, na najboljši kavi ! Zdelo se je, kot da nisva še nikamor šla, čeprav je bilo vmes nekaj čudovitih dni, 1150 prevoženih kilometrov in veliko lepih spominov!
Kot sem že omenil….leta 2011….se vidimo v Dolomitih !!! 🙂