Ex YU - 2014
Že pozimi sem prišel na idejo, da bi tokrat šla malo proti vzhodu, vedno sva šla v smer, kjer sonce »doli gre«. Časovno sva bila omejena in ko sem začel razmišljati, da je točno 25 let, ko sem služil vojsko tam dol (Raška, Novi Pazar), pa še poceni bo, sva si rekla….Gorenjca pač :-). Okvirni odhod je bil predviden konec junija….
1.dan (29.6.2014-Nedelja)
Okoli sedme ure sva že v sedlu in po AC…Novo mesto, Zagreb do Okučanov. Desno proti BiH in hitro se znajdeva v Bosanski Gradiški. Opaziva »našega« najboljšega soseda….do nedavnega 🙂 in čas je za pošten počitek in obnovitev življenjsko pomembnih zalog…najinih in motornih.
Ko čakam ob motorju, pristopi starejši možakar in dobro znana zgodba iz teh krajev se začne. Pogovor o motorju, od kje prihajava in….kako je težko življenje. Ja, dal sem nekaj drobiža, v €, za neke tablete, ki jih potrebuje njegova hčerka. Mogoče….mogoče tudi ne, a na koncu imam jaz čisto vest, za njega pa ne vem….
Kakorkoli, nadaljujeva proti Banja Luki in to kar po AC…ne čisto pravi, a z lepo podlago in skoraj nič prometa. Ob poti, v mestih, vaseh, še ogromno pomnikov, ostankov vojne izpred dobrih 20 let. Zelo čudni, tesnobni občutki. V spominu mi je ostala stolpnica, mislim da v Travniku, ki je imela na strani brez balkonov in oken, zazidano luknjo premera približno 3 metre….film se kar sam odvrti v glavi. Presenetila in malce najedla živce mi je tudi »porezkana« cesta, v dolžini cca. 15-20 km. Potovalna hitrost precej pade, da ne govorim o luknjah na cesti, za pest globoka, pol kvadrata in brez vsake oznake. Za avto to ni tak problem, za motor je pa to problem obstati ali…
No, »slovenskih« avtomobilov je pa kar veliko! Na začetku sem jim celo pomahal, predno sem dojel, da je to neke vrste avto-odpad za iztrošene slovenske konjičke, ki obdržijo naše registrske tablice.
Vodilo so mi bile table za Sarajevo, cilj prvega dne…bolj natančno Jahorina. A glej ga vraga, v najbolj pomembnem križišču, ki je bil tudi precej zavit in kompliciran, kjer sta se stikali navadna in avtocesta, znaka ni bilo…in zapeljala sva se do Zenice. Na cesti se ni dalo obrniti in sem moral do prvega izvoza.
Pozno popoldan prideva v Sarajevo, narediva dva kroga, se ustaviva na Baščaršiji, kupiva burek, poslikava in hitro dam še nekaj drobiža starki, ki je pristopila in rekla »mašala, što si lijep…odakle si?« :-)….sicer nisem dojel…a jaz, a motor, ko sva čakala mojo, ki je skočila po burek.
V navigacijo nastavim naslov hotela na Jahorini, saj niti približno nisem vedel v katero smer moram iz mesta. Seveda ne gre brez težav….dela na cesti in zapeljem po občutku, kar naredi vožnjo zanimivo, saj sva se vozila skoraj po dvoriščih. Cesta mi sploh ni bila všeč in sam pri sebi sem razmišljal »pa niso se vozili po taki cesti med olimpijado?!«. Za hrbtom, pa sem čutil že malce nestrpnosti in negodovanja. Končno prideva na glavno cesto Pale – Jahorina, še par minut in pred nama lep, velik hotel Vučko. (http://www.aparthotelvucko.com/stranica/aparthotel ). Hotel s petimi zvezdicami in apartma s kaminom, šankom in okroglo posteljo, veliko teraso, veliko kopalnico, skratka…tega ne dobiš nikjer za tak denar!
Edino kar je bilo malo nenavadno….varnostnik pred vhodom in samo kakšnih 5 gostov v celem hotelu, skupaj z nama! Pa kaj….midva sva uživala v razkošju apartmaja in neverjetnem miru, za 35€ po osebi.
Aja….pomembno…tudi kobilica je imela lepo razkošno garažo! Prevozila sva dobrih 600 km.
2.dan (30.6.2014-Ponedeljek)
Jutro je bilo lepo, sveže in najprej sva šla na sprehod po okolici. Lepo, a veter je napovedoval spremembo vremena in takrat niti pomislil nisem, da bo to eden najtežjih dni v najinih dosedanjih potepanjih.
Zajtrk so nama pripravili res obilen, kar malce preveč za jutranjo uro. Okoli 9h se odpeljeva v Pale, kjer si privoščiva kavo. Smer…Višegrad, proti Srbiji.
Vreme se je že začelo malce kvariti, kot je bilo napovedano, a upala sva, da bova pobegnila dežnim oblakom. Prideva do vasi Praća, kjer mi je v oko padla delitev vasi na muslimansko in srbsko. Dve pokopališči in celo dvakrat se pelješ mimo table z imenom vasi. Cesta M5 lepa in prazna. Pri desnem odcepu za Goražde pogledam zemljevid…desno gre cesta v rumeni barvi, naprej M5 v rdeči, ki se potem priključi E761. Seveda greva po boljši, vsaj na zemljevidu, pa tudi desno nad hribi so se kopičili črni oblaki. Malce naprej velika tabla »Cesta v izgradnji«. Na hitro jo »ošvrknem« s pogledom in vse kar mi je ostalo v spominu, je bilo cca. 20 km! In potem se je začelo…
Cesta preide v navadni kolovoz. Ustaviva…kaj sedaj? Gledam zemljevid, a kaže vse ok, druge poti ni. Greva nazaj in tam v hrib? Ah, pa saj ne more biti veliko tega, si rečeva. Nadaljujeva. Po kakšnih 5 km pred nama črna luknja! Tunel, bolje rečeno rov, ki mu ni videti konca. Zapeljem, ustavim, da se oči privadijo, a vseeno nisem videl NIČ! Podlaga v tunelu je bilo gladko zvoženo blato. Moral sem peljati točno po kolovozu, drugače sva plesala sambo. Še sedaj ne vem zakaj sva bila trmasta, a potem prideš do točke, ko si rečeš »ne, nazaj ne grem, ne grem še enkrat čez vse to«! Teh črnih lukenj je bilo vsaj 15, nekatere dolge, da si na sredini ostal v popolni temi, nobene svetlobe naprej, ne nazaj. Občutki, ki so naju preplavili so bili res tesnobni. Najmanj kar se lahko zgodi, da vse skupaj zvrnem v tistem blatu in kaj polomim. Kalvarije pa ni in ni bilo konca….res neprijetna izkušnja.
Zadnja dva tunela-rova, sta bila pa najhujša….zvoženo blato od gozdnih strojev, ki sva jih malo pred tem zagledala v gozdu, motor se je pogrezal za globino gume, jaz pa samo gas, saj nisva smela obstati. To je bil kanjon, na obeh straneh neprehodne skalnate stene, kolovoz in reka, žive duše nikjer. Samo še tablo z napisom »Pozor mine!« sem pogrešal in doživetje bi bilo popolno!
Po skoraj dveh urah mučenja, živcev, tesnobe…zapeljeva na asfalt! Mislim da je bila vas Mesići, pred zapuščeno tovarno, nad katero je preletavala cela jata vran, kot v filmu Ptiči! No, da je bilo doživetje popolno, so začele padati prve kaplje! Super, si rečem, krasen dan se obeta.
Prvega človeka, ki ga zagledava, povprašava kje sploh sva, da mi pokaže na zemljevidu in bila sva tam, kjer sva morala biti, le da je bilo vse drugače, kot bi po zemljevidu pričakoval.
Potovanje se je potem nadaljevalo s krajšimi in daljšimi premori, saj je občasno zelo nalivalo in cesta polna lukenj ni bila ravno varna, saj z vodo polne luknje sploh ne vidiš. Najdlje sva se zadržala v Višegradu, v nekem lokalu v upanju, da se deževje konča. Presenetile so me tudi ogromne količine smeti, ki so plavale v Drini. Počasi prideva do Priboja. Na črpalki, ob premikanju ugasnjenega motorja, poslušam čudno rožljanje verige….no, še en udarec! Pa se mimo pripeljejo lokalni šerifi (policaji) v Tuaregu in mi prijazno svetujejo, da je malce naprej avtomehanik. Se zahvalim, pa še sam ne vem kaj in kako. Se zapeljeva do te delavnice, dež vedno bolj naliva, in tam naju pošlje še malo naprej, tisti tam ima več pojma o motorjih, mi razložijo 🙂
Mojster mi je takoj priskočil na pomoč, bila sva mala atrakcija v delavnici, in diagnoza je bila, da mi je zategnilo verigo, kar je bilo res vidno. Še danes ne vem kako je prišlo do tega, saj se zadnje kolo ni premaknilo niti za mm. Pogledal je še sprednji verižnik, saj sem imel pred leti problem v Franciji, ko mi je odpadel. Vse ok, malo popusti zadnje kolo, namaže in to je to. Vse za hvala lepa! Nikoli ga ne bom pozabil :-). Nadaljevanje je bilo pa potem toliko bolj mučno, saj je tisti črviček »kaj pa če« grizel na polno.
Na križišču v vasi Bistrica, ob manjši elektrarni, opaziva manjši motel. Rečeva si, »dovolj je«, nočeva več izzivati sreče, saj sva bila precej mokra, prezebla in vožnja ni bila več varna. Ceste so bile polne vode, vidljivost pa zelo slaba. Nastanitev bi najlepše opisal kot kamionarsko počivališče. Je pa šef dovolil parkirati na pokrito teraso, med mize in stole. Tako je bil motor pod streho in še malo stran od oči. Ko sva na terasi večerjala pravo srbsko prehrano iz žara….pa posije sonce! Zvečer še gledam poročila, predvsem zaradi vremena, in opazim prispevek, kako ima Srbija težavo z EU, ker ima cca. 3000 divjih odlagališč odpadkov….ja, sem se prepričal na lastne oči.
Dan, ki se ga bom zapomnil, kot enega najtežjih….prevozila sva samo 166 km.
3.dan (01.07.2014-Torek)
Zbudila sva se zgodaj in želela kar najhitreje naprej, v »pomito« sončno jutro! Je bila pa kriza nase navleči še vlažno in mrzlo usnje….brrrrr. Cilji so bili Sjenica, Novi Pazar in v Črno goro!
Po magistrali (21) greva do Prijepolja, kjer zavijeva levo proti Sjenici. Cesta in pokrajna na momente res super in k dobremu počutju je prispevalo lepo sončno jutro. Malce ga je pokvarila le »klima« v mojem vlažnem kombinezonu…zeblo me je kot…ja, kot že dolgo ne :-). Nekaj ur je bilo res težavnih, ko pa sta sonce in veter opravila svoje, pa je vožnja postala užitek!
Nekaj odsekov cest je bilo v precej slabem stanju, kar me je pa najbolj zmotilo, so bila pa spet divja odlagališča. Zamislite si čudovito pokrajino, podobno naši Pokljuki, le da so borovci in travnate planjave….in potem za ovinkom ogromno odlagališče odpadkov, na katerega vozijo smetarski kamioni. Odlagališče je divje, saj ni nobene ograje, nič, samo smeti in polno potepuških psov! Na večini odlagališč, pa se je širil tudi smrad, saj odpadke kurijo in tako je slika »čudovite« pokrajine popolna!
V Sjenici napojiva kobilico, na eni precej revni pumpi. Nisem imel dinarjev in sem vprašal mladeniča, če lahko v evrih…seveda, samo po kalkulator skočim, mi odgovori. Tako, na hitro preračunam….mojster si je vzel kar solidno provizijo, a za tisti evro ali dva si ne delaš problemov.
Poiščeva lokal v središču, da spijeva kavo. Moram priznati, da sva bila kar atrakcija v dolgočasnem dopoldnevu. Mesto je precej neurejeno, luknja pri luknji, izstopajo nove hiše a na splošno infrastruktura bolj revna. To je Sandžak, s pretežno muslimanskim prebivalstvom in mogoče je to odgovor, ne vem, politika pač.
Sredi dneva prispeva v Novi Pazar. Zapeljeva kar v središče, ki je precej živo in na cestah, ulicah prometni kaos. V enem lokalu se odžejava in vztrajno zavračava male cigančke, saj počasi postanejo prav nadležni….opreme in motorja pa nisem spustil iz oči niti za trenutek. Bolj na hitro spijeva, saj ni bilo nobenega užitka. Ko gledam zemljevid na tank-torbi in se oblačiva, pristopi uslužbenec bližnje banke, ki je že prej naju opazoval. Povpraša o motorju in kam sva namenjena. Povem na kratko najino pot in da sem pred 25. leti tu služil vojsko. Pogovor se je takoj razvil v obujanje spominov. Prijazen možakar! Cigančki pa še vedno letali okoli motorja in naju, kot sitne muhe. Mesto se je neverjetno spremenilo. Vse mi je delovalo večje, bolj neurejeno…. Prijazni bankir je poklical enega fanta s skuterjem v bližini in mu naročil naj nama pokaže pot iz mesta. Zelo prijazno, da ne omenjam, da sem imel kar problem slediti hitremu domačinu…prometni predpisi tu ne veljajo! Ob zvokih molitve iz bližnjih minaretov sva zapustila Novi Pazar, pomahava prijaznem usmerjevalcu in že letiva proti Črni Gori.
Na meji je carinik zahteval, da snamem čelado in preveril prometno. Očitno gre tu kar precej ukradene robe čez…he he…
Končni cilj današnjega dne je Kolašin in super namestitev v simpatičnih »gobicah«. (https://plus.google.com/106775762295661035328/about?gl=si&hl=sl )
Žal so bile zasedene in treba je bilo poiskati nekaj drugega. Na takih potovanjih praviloma ne rezerviram, ker se sproti prilagajava razmeram.
V središču vidiva nekakšno info-točko za turiste….zaklenjeno! Pripelje mimo terenski avto in dva mladeniča v njem. Malo po-telefonira in midva sva že parkirana pred družinsko hišo s prijaznimi domačini in lepim apartmajem v spodnjem nadstropju. Super nastanitev za 30€ (oba skupaj).
Še sprehod v mesto, pijača ob gledanju sončnega zahoda, skok v bližnjo trgovinico in zaključiva pester dan! Naredila 280 km.
4.dan (02.07.2014 – Sreda)
Jutro lepo, sončno in ob 9h se posloviva od gospodarice in….«Durmitor…prihajava!« Peljeva se mimo bencinske »ah, saj ga je še dovolj, pred hribi bom pa napolnil«, si rečem. Začetniška napaka! Zjutraj napolni, saj ne veš kako se bo pot odvijala!
V kraju Mateševo zavijeva desno, iz E65, na lokalno cesto ob reki Morača. Cesta precej v slabem stanju…dvigava se, žive duše nikjer. Začne me malo skrbeti, ker nisem napolnil kobilice. Na cesti precej kamenja, ki se kruši iz pobočja a narava lepa in v daljavi so že vidni vrhovi Durmitorja.
V vasi Tušina, na križišču, narediva krajši odmor. Opazim starejšega možakarja. Povprašam koliko je do Žabljaka in koliko je do Šavnika. Pove mi do kilometra natančno in da je v Šavniku tudi bencinska. Super! Se mu zahvalim in izbereva bolj sigurno varianto…proti Šavniku. Kasneje se izkaže, da je bila to zelo dobra odločitev, saj sva se od Šavnika proti Žabljaku peljala po eni najlepših cest na celem potovanju!
V Šavniku napojiva kobilico in sebe. V prijetnem lokalčku, v senci starih dreves spijeva kavo in zraven dobiva trdo kuhana jajca?! Pri nas ti (mogoče) dajo arašide, tam pa kar trdo kuhana jajca…lepo!
Kot sem že napisal, sledil je res lep del nove ceste in vožnja je bila čisti užitek! Pred Žabljekom zavijeva levo na vsem znano cesto, ki vodi čez Durmitor. Tu ni kaj pisati, saj slika pove več, še bolje pa je to doživeti! Voziva, parkirava, voziva….., uživava! 🙂
Po precej adrenalinski cesti se spustiva na E762, polna vtisov in letiva proti Nikšiču. Spotoma se ustaviva v Plužinah, v Etno selu »Izlazak«, ki je bil prvotno v planu za spanje. Lepo, krasna narava, a spijeva pijačo in greva naprej, saj je ura šele tri popoldan. Nikšič samo obvoziva in nadaljujeva za Cetinje.
Cetinje sem si predstavljal malce drugače, ne vem, bolj turistično mesto, pa ni nič posebnega. Malce se voziva po mestu in iščeva nastanitev, tako, bolj na prvi pogled. Malce povprašava in od vsakega dobiva drugačne napotke in skoraj nihče ne pozabi dodati… »reci da te šalje miško« :-). Kje sva potem prespala, bi pa najraje zamolčal….res sva brcnila v temo. Bila sva že utrujena in zagledava velik, bolj v socialističnem slogu, hotel Grand. Recepcija velika, ogromna, čudne vonjave po hodniku….soba pa…skoraj svinjak! A tega takoj sploh nisva opazila.
Hitro sva se preoblekla in šla v mesto, ki je bilo živo, kot da je konec tedna. Mukoma sva se spravila pozno zvečer v hotel in želela, da hitro zaspiva in kar se da hitro zapustiva to luknjo. Napako sva naredila, ker nisva takoj zavrnila sobe. Zjutraj vprašam modela v trenirki, receptorja, kdo je lastnik tega hotela in koliko zvezdic naj bi imel, saj jih ni nikjer videti, pa odgovori, da ima hotel ene dve, mogoče tri zvezdice…ne ve točno 🙂 …glede lastnikov, pa bolj nekaj zamomlja, razbrati se je dalo samo »mafija«. Ja, vse jasno….
Malo čez šesto uro zjutraj sva že zapuščala Cetinje!
Dan pred »naporno« nočjo, sva prevozila 290 km.
5. dan (03.07.2014 – Četrtek)
Jutro spet čudovito, mesto še prazno, midva pa že proti Lovčenu. Očitno sva bila prezgodnja za delovno silo, ki pobira prispevke za vstop v ta nacionalni park . Vse zapornice so bile dvignjene in žive duše nikjer. Ob cesti opaziva lep, novejši hotel….ko bi vedel včeraj!
Do mavzoleja se ne zapeljeva, saj je tako ali tako zaprt. Nadaljujeva za Kotor. Čez kakšna 2 km, se nama odpre čudovit pogled na Kotorski zaliv in končno zagledava morje. Najino potepanje se tu obrne nazaj, proti domu. Uživava v miru in prekrasni panorami! Sledil je adrenalinski spust po neskončno serpentinasti cesti, ki je bila še prazna, sem si pa zamislil kako mučno je, ko iz Kotorja udarijo polni avtobusi turistov, ki jih pripeljejo velike križarke. In točno to sva videla, ko sva ob 10h pila kavo v Kotorju!
Obvoziva Kotorski zaliv in že sva na Hrvaškem. Dubrovnik poslikava iz ceste saj ni časa, da bi se zapeljala v mesto. Danes morava priti v Slano. No, imam pač en dolg do moje zveste sopotnice…izpolniti ji željo in jo peljati na ogled Dubrovnika…z veseljem! 🙂
Popoldan prispeva v Slano. Prijeten miren kraj, poln apartmajev sredi katerih kraljuje hotel s petimi zvezdicami. Zapeljeva v senco manjših palm ob obali. Najprej si malo ogledam ponudbo, potem povprašam….nič. Greva nazaj, v bližino hotela, kjer je turistična info točka. Dajo nama dva naslova. Prav hitro sva dojela, da se da za ceno prav lepo pogajat. Samo obrneš se, rečeš da boš še malo pogledal in takoj gre cena za 10€ dol :-). Dobila sva lep apartma s čudovitim pogledom na zaliv, za 35€/dan! Prijazen gospodar, ki je spodaj živel s svojo družino, nama je dal še predsezonsko ceno! Sledilo je kopanje, kuhanje….uživanje in klepetanje na plaži. Prevozila sva dobrih 200 km.
6. dan (04.07.2014 – Petek)
Danes je dan za izlet. Všeč mi je, ko vrževa v »kufer« samo nujne stvari, oblečeva kaj lažjega in greva. Lažje za naju in za kobilico. Malo čez osmo odjahava v krasno jutro, po magistrali proti Neumu. Dvakrat čez HR-BiH mejo, kjer ne delajo nobenih problemov, ko vidijo da si turist. Kmalu se pred nama odpre lep pogled na delto Neretve, polno nasadov mandarin, oljk in trte. V Opuzenu zavijeva desno za Mostar. Še enkrat sva morala čez mejo, tokrat pa bolj v »dalmatinskem stilu«. Kolona je bila kar konkretna, a k sreči sonce še ni kazalo svoje moči.
Ko sem na trenutke že pomislil, da sva zašla, sva se naenkrat znašla v neverjetni gneči…prišla sva v Međugorje. Res en poseben kraj, enostavno moraš doživet, da razumeš, pa če si veren ali ne. Vse skupaj deluje kot ena precej velika, organizirana komerciala, a kdor želi začutiti tisto drugo stran,jo najde…. Prižgeva svečki, kot je najina navada na vseh potepanjih.
Dan je postal vroč in misel, da nadaljujeva v Mostar, se je začela topiti. Spet gneča, tavanje po natrpanih ulicah, kava in nazaj….ah, ne….greva nazaj v Slano in plaža, kopanje, lenarjenje, se bo bolj prileglo, saj sva na dopustu! Na prvem mejnem prehodu (od treh), izkoristim prednost motorjev in se zapeljem mimo dolge kolone, saj bi drugače čakala več kot eno uro.
Malo pred tretjo se vrneva v najin apartma in si privoščiva dopustniško popoldne in večer! Zvečer še stopim do gospodarja, ki me takoj »pogosti« s cca. 40 vol.% in poračunamo.
Slano – Međugorje – Slano ….190 km.
7.dan (05.07.2014 – Sobota)
Ob osmih se posloviva in jadranska magistrala bo tudi danes najina sopotnica. V bližini Makarske zavijeva proti obali in poiščeva prijeten lokal, skoraj na plaži. Me ima, da bi šel kar v vodo… V prijetni senci borovcev se nama nič ne mudi naprej.
Mimo Splita gre lepo tekoče, zmoti me nekakšno »cinglanje«, ki ga nisem znal določiti od kje prihaja. Strah, da bo kaj narobe z motorjem, je bil še vedno v podzavesti in takoj se začnejo odvijati v glavi razni scenariji. Zagledam Petrolovo počivališče ob obvoznici in se ustaviva. Moja naroči dve kavi, vodo, jaz pa ogledujem in pregledujem….ne najdem ničesar. Prijazna starejša natakarica malce pokramlja z nama in že sva nazaj na magistralki. Tistega »cinglanja« ni bilo več. Še danes mi ni jasno, od kje je bil ta zvok L, sumim pa čelado.
Današnji cilj je bil Biograd na Moru. Prijetno mestece in moram priznati, da sva se kar nekako zaljubila v ta kraj. Prav zato je bil to najin cilj tudi na 4-dnevnem odklopu konec avgusta.
Zapeljeva v center in opaziva turistično agencijo Leut. Tokrat hočem vse prej videti in nič prepustiti naključju, če tudi samo za eno noč. Prijazna uslužbenka me pelje (peš) na drugi konec mesta, pogledat apartma. V usnju in škornjih mi ta dolg sprehod ni bil čisto nič po godu, a je bil vreden. Apartma ob marini Šangulin, čudovita terasa, urejeno in zelo prijazna gospodinja. Prisopiham nazaj do motorja in z navdušenjem se zapeljeva do apartmaja. Prijazno dovolijo da parkiram na dvorišče, za ograjo. Res lep, čist apartma, s krasno teraso (40€/dan), v katerega se bova še vrnila.
Prav hitro se odpraviva na plažo, da se razmigava po urah sedenja. Na glavni ulici ob obali je bilo polno stojnic, kjer sva poizkušala vina, sire, le z mesom niso bili prav radodarni :-). Kakšne tri kroge in večerji bi bilo zadoščeno! Potekala je mednarodna prireditev »LEG Summer Festival«, kjer predstavijo lokalne dobrote in vina.
Dan zaključiva ob večerji na najini terasi, ob pogledu na krasen sončni zahod! Prevozila sva 280 km.
8. dan (06.07.2014 – Nedelja)
In prišel je zadnji dan, ko je edina dobra stvar to, da veš kje boš spal :-). No, ni ravno tako. Vedno se je lepo vrniti domov, kjer te čakajo bližnji, predvsem moja Anja in ko bo izpolnjen najin načrt o…., bo pa vrnitev iz potepanj še veliko lepša!
Okoli osme ure se posloviva od prijazne lastnice apartmaja in že sva na legendarni E65 (jadranska magistrala). Pri Zadru desno, na Petrolu jutranja kava in že uživava na čudoviti cesti od Paklenice, Karlobaga proti Senju, kjer je nov postanek. Prometa malo, več samo v naseljih, drugače vožnja lepa in tekoča. V Križišću pred Reko greva desno. Posloviva se od morja in po lokalni, razgibani cesti do Delnic. Hrvaško zapustiva na mejnem prehodu Petrina in ob cesti proti Kočevju, se zavem spet realnosti. Zaigrani nasmehi politikov iz kozolcev, smetnjakov, panojev, me spomnijo, da se bliža dan, ko Butalci spet želijo na oblast….ah, kako lepo je bilo teh nekaj dni brez politike, medijskih traparij in posiljevanje malega človeka z vsem mogočim.
Žužemberk, Ivančna Gorica in po AC mimo Ljubljane domov! Ta dan sva prevozila 320 km.
Na kratko bi lahko opisal to potepanje kot zelo pestro. Prvi del je bil dokaj tesnoben, siv in negotov. Tu mislim predvsem na najin drugi dan. Po Cetinju, pa sva zares uživala v lepih nastanitvah, lahkotnih in tekočih vožnjah….skratka, uživala dopust, ki je kot vedno minil prehitro a mi bo še dolgo, v sivih turobnih zimskih dneh, prinesel nasmeh in nove ideje!
Prevozila 2515 km….stroški….na vsakega 320€!
