KORZIKA 2011
Naj že takoj povem, da pišem ta potopis leto in pol kasneje. Ja, spet. Letošnjega (2013) bom bolj pridno obdelal. Kam?…To pa še ne povem.
Odločitev za ponovni obisk Korzike je padla že leto prej, kar sem opisal že v Korzika 2010, saj sva načrtno »podelala« le južni del otoka. Tokrat sva iskala namestitev bolj v severnem delu otoka, termin obiska pa prav tako konec junija. Priprave so se začele že v začetku leta. Na Corsica Ferries sem dnevno spremljal akcije, jackpote…, a brez uspeha. Tako ugodnega trajekta, kot sva ga imela leto prej (70€) ni bilo mogoče dobiti. Dve osebi, motor, povratna, na palubi…170€!
Odločila sva se za mesto Calvi in v bližini našla lepo namestitev. V Camping La Pinede sva rezervirala bungalov, ki je bil odlična stran tokratnega potepanja. Lep, skoraj nov, čist in za en teden, 620€. Rezerviram po spletu in….odštevanje se je začelo! 🙂
Prišel je težko pričakovan dan, 24.6.2011 (petek). Ponoči je kar nalivalo in spanec je bil bolj slab. Iz Škofje Loke sva se odpravila ob 5:30, po vlažni cesti, a padalo ni. No, tudi če bi, trajekt ne čaka. Sledila je že dobro znana pot do prehoda Fernetiči (prva jutranja kava na Petrolu) in po AC preko dolgočasne in umazane padske nižine, proti Livornu. Vreme je bilo vedno lepše in rahla oblačnost je pripomogla, da je bilo teh 600km kar znosnih.
Prispeva v Livorno in tokrat brez težav najdeva pomol za najin trajekt. Ko je bilo treba pokazati karto, pa panika….nisem jo našel. Postalo mi je že hudo vroče, ko se mi odpre pogled na »dragocen« kos papirja. Adrenalina je bilo za tisti dan dovolj. S približno pol urno zamudo (ne zaradi mene :-)), smo zapustili celino in sledi že znano štiriurno poležavanje na palubi.
Iz Bastie naju je čakala prijetna vožnja po N197 proti Calviu in okrog devete zvečer sva bila na recepciji kampa. Nastanitev v novih bungalovih je bila res super! Lepa velika terasa, vse čisto in urejeno. Zelo sva bila zadovoljna z najinim nekajdnevnim domom. Po skromni večerji, klepetu na terasi sva šla zadovoljna spat.
Naslednji dan (25.6.2011) sva najprej šla v raziskovanje okolice. Peš ob obali, greva zjutraj v Calvi in nedaleč stran opaziva nakupovalni center. Bolj na hitro si pogledava mesto, v marini v prijetnem lokalu spijeva kavo, ki pa ni imela prijetne cene (2 kavi…6€). Na poti nazaj skočiva še v nabavo za nekaj dni.
Po dobrem kosilu pa na plažo in poležavanje… Zvečer sva si šla še enkrat pogledat mesto, ki je takrat gostilo znan Jazz festival. Na obzidju stare citadele, ob sončnem zahodu, sva uživala ob kar dobri živi glasbi. Samo mestece, pa je klasično turistično, polno trgovinic, lokalov, restavracij… Dan počitka je minil v znamenju….počivanja 🙂 Čas je že, da zajahava kobilico!
Za prvo pot (26.6.2011-211km) sva izbrala notranjost severnega dela, dolino Gorges del’ Asco. Po obilnem zajtrku, kavi, malo pred deveto odjahava po glavni cesti N197, v smeri Ile’ Rousse. Malo pred tem mestom v kraju Fogata zavijeva desno na D151. Počasi se vzpenjava in pred nama se kaže čudovit pogled na Calvi in njegovo okolico. V vasici Cateri narediva krajši postanek, v »vaškem središču« popijeva kavo in si ogledava bližnjo cerkvico. Opazovanje utripa takšne vasi mi je posebno pri srcu. Tokrat je bilo še malo drugače, saj je bila nedelja in v bližini, v senci dreves, je potekal neke vrste sejem.
Nadaljujeva levo, po D71 in po zelo zaviti, ne najboljši cesti, prideva v Belgodere. Tu se priključiva nazaj na N197, ki je očitno stara verzija te glavne ceste proti Calviu, saj vzporedno poteka lepša in bolj ravna (N1197). Vseeno je bila cesta v malce boljšem stanju, kot lokalna D71. V bližini vasi Ponte Leccia, pa zavijeva desno na D147, v dolino Gorges del’ Asco. Dolina je podobna znani Restonici, če pa prevedem v naše okolje, na momente podobnost z našo Trento, le bolj suho in drugačne barve. Na koncu doline se odpre lep pogled na najvišjo goro na Korziki, to je Monte Cinto (2706m). Vzela sva si daljši počitek in uživala v senci borovcev s pogledom na mogočne gore na modrem ozadju. Vredno ogleda!
Vračala sva se po bolj ali manj isti poti, saj sva želela ujeti še malo morskega uživanja na plaži. Ob koncu poti se še ustaviva v bližnjem nakupovalnem centru in nakupiva nekaj malenkosti. Dan zaključiva s sprehodom ob obali in dolgim klepetom na najini terasi.
(27.6.2011-190km) Za ta dan sva si izbrala cilj znano in precej obiskano dolino Restonica. Obiskala sva jo že leto prej, a to naju ni nič motilo. Obujala sva spomine in uživala, saj je bilo vreme spet kot iz kataloga. Malo po osmi uri sva že v sedlu najine kobilice in letiva po N197 proti Corte. Po približno uro in pol vožnje prispeva in čas je za krajši postanek. V središču poiščeva lokal, kjer se da blizu parkirati in hkrati si še malo ogledava mesto. Ob klepetu in kavi opaziva, da v bližini najinega motorja strašijo redarji. Ko sva bila že na tem, da se dvigneva in greva, saj se nisem imel namena ukvarjati z varuhi parkiranja, sta tipa samo pogledala motor in nadaljevala svoje delo. Imel sem občutek, da je videl registracijo in pustil turista, da odnese dober spomin iz njihovega mesta. Motor sem imel parkiran na mestu označenem za avtomobile in nisem vedel, ali je to po njihovih pravilih ali ne. No, očitno nista vstala z levo nogo.
Sledi prijetna vožnja po Restonici, polni prijetnih kotičkov, a tudi prepadnih odsekov, kjer previdnost ni odveč, sploh če se srečaš s kakšnim širokim avtom. Tudi tokrat bom napisal….če obiščete Korziko, si oglejte to dolino!
Vračava se po isti poti z obveznim postankom v mestecu Ile’Rouse, da v prijetnem centru, pod palmami spijeva popoldansko kavo.
Ker sva prispela »domov« sredi popoldneva, sva si privoščila dobro in malo bolj obilno kosilo in sledilo je še »namakanje«, plavanje. Lep dan je bil, sva si rekla zvečer na terasi.
Čas je že bil (28.6.2011- 237km), da narediva kakšno novo, malo daljšo furco. Iz Calvia se usmeriva proti jugu in po D81b proti Portu. Cesta na nekaterih delih precej zdelana, a panorama na obalo je ublažila tresljaje in vijuganje po in med luknjami. Dohitiva avto z GO registracijo…zanimivo, kako prijetno je v tujini srečati »domačina« J . Prehitiva in pomahava. Po nekaj kilometrih nama postane že malce toplo, zato se na kratko ustaviva, da vrževa kakšen kos obleke iz sebe. Dohitita naju »znanca« in se ustavita. Po dolgem času je bilo lepo spregovoriti po domače. Izmenjamo nekaj besed o vtisih, načrtih, vremenu seveda….in prijeten starejši par se odpelje naprej. Tudi midva nisva čakala in kmalu sva bila deležna čudovitega pogleda na znamenite »Rdeče Skale«, ki so žarele v dopoldanskem soncu. Cesta se združi z D81, ki je precej v boljšem stanju in naju pripelje do kraja Fangu, ki je že bolj oddaljen od obale. Kratek postanek v senci obcestnega lokala in nadaljujeva po isti cesti proti Portu.
Cesta pred Portom je vsem obiskovalcem Korzike zelo znana. Vklesana v rdečo skalo, ozka s prepadnimi odseki. Nora cesta! V Portu spet malo postanka za krajši ogled, čeprav me sploh ni navdušil. Mestece se mi je zdelo precej utesnjeno v lep zaliv, ki ima pogled samo na morje.
Iz Porta se usmeriva na D84, namerno nočeva proti Ajacciu. Sledila je čudovita cesta skozi gozdove borovcev, lepa podlaga, le paziti je bilo treba, saj so domače živali kraljevale. Videla sva več koz, krav in prašičev, kot pa domačinov :-). Res sva uživala v vožnji in kar prehitro sva prispela na vrh prelaza Col de Vergio (1477m). Pomalicava, poslikava, uživava in na parkirišču opazim tudi en avto z SLO registracijo. Kar težko je bilo zapustiti ta lep prelaz.
Spustiva se na drugo stran, mimo smučišča!….do umetnega jezera, kjer v senci borovca, na obali jezera, narediva še krajši postanek. Nadaljujeva po D84 do N193/197 in po glavni nazaj v Calvi. Ob običajnem zaključku dneva na plaži in najini terasi skleneva, da je bila to ena lepših tur po otoku.
(29.06.2011- 175km) Privoščiva si malo daljše poležavanje in se šele okoli devete ure spraviva na motor. Greva na kavo v Porto, potem se pa odločiva kako naprej. Tokrat izbereva D81, ki pelje bolj po notranjosti za razliko od D81b. Je pa ta cesta v veliko boljšem stanju od obalne. Na daljnih hribih opaziva nekaj vetrnih elektrarn, pa nobenega mrtvega ptiča na tleh 🙂 . Ob kavi in zemljevidu se odločiva, da greva po isti poti nazaj in v dolino reke Fangu. Na karti je bilo videti zanimivo. Uživava v prazni cesti, lepih zavojih. Ko se dvigujeva proti kraju Osani, naju kar na enkrat objame oblak. Pričakovala sva prvi deževni krst na otoku, saj sva bila obkrožena z meglo, rahlim rosenjem, a na koncu je pri tem tudi ostalo.
Ko sva se vozila po dolini je naju spet sonce pošteno grelo. Dolina je videti kot iz kakšnih kavbojskih filmov, suha, malo poraščena pokrajina, ki naju ni najbolj prevzela. Malo pred koncem se odločiva, da tu ne bo kaj posebnega videti, pa tudi poti naprej ni. Obrneva proti “domu”. Dan za poležavanje, plavanje in sprostitev se je prevesil v še en lep večer na terasi, ob klepetu in….kar komu paše, od vina do nutelle! Pa še nekaj sem se naučil….ne vozi brez rokavic, saj mi je sonce kar pošteno pobarvalo zgornji del dlani.
Danes (30.6.2011- 176km) se nameniva proti severu. Po N197 in po približno 30km zavijeva levo na D81. Cesta lepa in peljeva čez “puščavo” Desert des Agriates. No, meni ni delovalo kot puščava, ker imamo pod to besedo pač drugačno predstavo pokrajine. Skalnato, nizko rastje in pusto, kar se človeških naselbin tiče. Zdaj ko to pišem, mi je ZELO žal, da nisva zavila levo preko te “puščave”, proti obali, saj so tam ene najlepših divjih plaž na Korziki. Se bom pa zapomnil za naslednji obisk!
V St. Florentu narediva postanek za kavo in si ogledava mesto. V cerkvici sv. Ane prižgeva svečko za srečno pot nazaj, ki naju čaka naslednji dan. Nadaljujeva po D80, ki vodi po zahodni strani tistega “repa” na zgornjem delu otoka. Cesta je lepa in prepadna proti morju, sama okolica pa naju ni navdušila. Nekaj kilometrov naprej od kraja Nonza se odločiva, da počasi obrneva nazaj. Plan je bil obvoziti Cap Corse, a ni bilo prave volje. Na poti nazaj se ustaviva še v manjšem kraju Casta in se v lokalu ob cesti malo osveživa. Tam bi morala zaviti proti obali, pa nisva….naslednjič te napake ne ponoviva! Dan se konča po ustaljenem dopustniškem urniku.
In prišel je dan (01.07.2011), ko se bo treba posloviti od otoka. Vstaneva zgodaj, vse spakirava, pospraviva, otovoriva kobilico in urediva vse formalnosti. Zapeljeva do bližnje plaže in se v senci borovcev utaboriva. Preživiva vroč del dneva v senci in na plaži, se pozno popoldan skočiva v kamp stuširat in zajahava proti St. Florentu in naprej proti Bastiji. Trajekt sva imela v poznih večernih urah.
Po bolj ali manj neprespani noči na palubi, je naju čakala še znana nič kaj prijetna pot preko padske nižine, domov.
Ja, še nekaj obljub…Na Korziko se še vrneva, še so skriti biseri, ki jih morava videti in potopis je treba napisati še isto leto !!!
